Slovenija je zaradi permanentne vladavine komunistov in njihovih naslednikov postala dežela, kjer so privilegirani položaji zasedeni samo za njih – prvorazredne. Vsi ostali pa so drugorazredni državljani, ki se znajdejo na naslovnicah “fake news” medijev, če kdo od drugorazrednih zasede njihov položaj. Če se pišete Kučan, Türk, Kontič ali Masleša, ste med redkimi srečneži, ki se rodijo s srebrno žlico v ustih. Potomci slednjih namreč živijo življenje kot v pravljici, saj nanje čaka dobro plačana služba, za katero pa se jim ni treba pretirano pretegniti, kar kaže na obstoj nepotizma v Sloveniji.
Po tem, ko je bila Špela Kučan, hči zadnjega predsednika Komunistične partije Slovenije Milana Kučana, imenovana na slovensko predstavništvo OZN v Ženevi, je upravičeno izbruhnila afera glede imenovanja, a zgodilo se seveda ni nič. Kot profesorica španščine je dobila nagrado v obliki službe na MZZ, kjer je v okviru slovenskega predstavništva zadolžena za področje WTO, pred tem pa je bila zaposlena na ministrstvu za gospodarstvo, konkretneje na Uradu za intelektualno lastnino, kjer je vodila spletno uredništvo. Glede na to, da je inšpekcijski organ proti njej in uradu sprožil postopek, in sicer zaradi nezakonitega izvajanja dejavnosti medija, se človek vpraša, kako je mogoče, da takšno osebo celo nagradijo, čeprav nima nikakršnih diplomatskih izkušenj. Tudi njena sestra Ana Kučan začuda dobi večino javnih poslov, ko gre za prostorsko urejanje in arhitekturo.
Počivalšek glede imenovanja Špele Kučan dejal, da ni vedel za povezavo z Milanom Kučanom
Na ministrstvu za gospodarstvo naj bi pred imenovanjem ustanovili posebno komisijo, in sicer z nalogo, da bi predstojniku predlagala kandidata za imenovanje. Špela Kučan ni bila predlagana, še več, komisija naj bi jo ocenila celo kot neprimerno kandidatko. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek naj bi odločitev komisije naravnost “povozil”, saj je imel v mislih drugo kandidatko, kandidatko z odličnimi političnimi povezavami, torej Špelo Kučan, je pisalo v pismu, ki smo ga v preteklosti prejeli v uredništvo. Z ministrstva so odgovorili, da temu ni bilo tako, in sporočili, da sta obe prijavljeni osebi izpolnjevali pogoje za premestitev na to delovno mesto. Sicer pa identitete drugega kandidata zaradi zakona o varovanju osebnih podatkov niso želeli razkriti. Kakorkoli, Počivalšek je imenovanje Kučanove komentiral z besedami, da je šele iz medijev ugotovil, da je gospa povezana z nekdanjim predsednikom republike. “Očitno ima napačen priimek, zato je to problem,” je še pristavil.
Priskrbljeni sta bili tudi službi Heleni Türk in Mitji Kontiču
Splošno znano je dejstvo, da se nekdanji predsednik republike Danilo Türk zelo dobro razume z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, saj je Janković javno podprl Türkovo predsedniško kandidaturo, Türk pa Jankovićeve projekte, med katerimi so bile tudi propadli projekt Stožice. Zato ni čudno, da je Türkova hči Helena Türk dobila zaposlitev v Javnem zavodu Ljubljanski grad. Sicer so v Ljubljanskem gradu očitke zanikali, a res zelo težko se je znebiti občutka, da je šlo za primer nepotizma.
Mitja Kontič, sin velenjskega župana Bojana Kontiča, ki predstavlja vodilni del šaleškega lobija, ki je vpleten v zloglasni projekt TEŠ 6, je sledil očetovi strankarski usmeritvi, saj je po končani srednji šoli, smer turizem in gostinstvo, prevzel vodenje Mladega foruma Šaleške doline. Vidna je bila njegova vpetost v soustvarjanje mladinske politike tako na lokalni kot tudi državni ravni v vlogi člana Sveta Mladinskega centra Velenje in Komisije za mladinska vprašanja pri Svetu Mestne občine Velenje. Poleg tega je bil v času predsedovanja Mlademu forumu SD Šaleške doline izbran za najemnika velenjskega avtokampa. Med šestimi kandidati, ki so morali v dveh tednih oddati ponudbo po objavljenem javnem razpisu, je bil namreč spoznan za najboljšega ponudnika in to pri vsega 25 letih, ko ni imel pretirano dolgega nabora delovnih izkušenj. Prvorazredni se očitno že rodijo s prirojenimi super sposobnostmi, čeprav bi objektivni opazovalci njihovih kompetenc prej rekli kaj drugega.
Sinova nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča RS imela “veliko srečo” pri izboru med hudo konkurenco večjega števila kandidatov
Med otroki vplivnih staršev, ki imajo veliko srečo pri izbiri iz nabora večjega števila kandidatov, se je v preteklosti znašel tudi sin nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča RS Branka Masleše, Samo Masleša, ki je bil med 81 kandidati leta 2013 izbran kot vodja športnih programov v Javnem zavodu Šport Ljubljana. Masleša naj bi kot diplomant Fakultete za šport, trener alpskega smučanja in učitelj plavanja zadostil vsem razpisnim pogojem za enoletno zaposlitev, za katero so bile potrebne petletne delovne izkušnje in določena računalniška znanja.
Leta 2012 pa se je drugi sin Masleše, Marko Masleša, za določen čas, od 19. marca do 31. junija 2012, zaposlil na koprskem okrajnem sodišču. Glede na to, da je bilo tedaj na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljenih več brezposelnih univerzitetnih diplomiranih pravnikov in diplomiranih pravnikov, se upravičeno poraja vprašanje, kako je mogoče, da so izbrali prav sina Masleše. S sodišča so po imenovanju sporočili, da so izbirali kandidata izmed petih prijavljenih kandidatov, ki so vsi izpolnjevali pogoje. Glede na to, da nihče izmed njih ni imel dolgoletnih delovnih izkušenj, naj bi imel izbrani v primerjavi z drugimi najbolj raznovrstne izkušnje, če je bilo temu res tako, pa je težko vedeti z gotovostjo.
Tovrstna imenovanja upravičeno porajajo občutek, da v Slovenija obstaja nepotizem pri imenovanju na pomembne položaje, sploh v primerih, ko je mogoče videti, da izbrani kandidat nima vseh zahtevanih referenc, a ima pravi priimek. Ni čudno, da ljudje ne verjamejo več v pravičnost in imajo občutek drugorazrednosti, saj so mreže in povezave vidne povsod, samo pobližje je treba pogledati.
N. Ž.