“A mislite, da je nevarno govoriti resnico?” je bila v eni izmed preteklih oddaj Pričevalci z voditeljem Jožetom Možino vprašana Frančiška Pavlič. “Še zmeraj. Dokler bomo tistega palčka imeli, bo še zmeraj nevarno,” je odgovorila, čeprav sama prihaja iz partizanske družine, saj je bilo več njenih bratov med partizani. Kot je dejala, se še danes boji govoriti resnico.
Vojna je povsem zaznamovala mladost Frančiške Pavlič, ki je imela šest bratov v partizanih ali internaciji. Pa tudi sama je izgubila prvega fanta v dražgoški tragediji, drugi, partizan, pa je padel tik pred koncem vojne (maja 1945). Po vojni je bila v službi v javni upravi in na Zvezi borcev, od koder ima zanimive spomine.
Pavličeva je bila rojena leta 1922 in je bivala v Martinj Vrhu pri Železnikih. Imela je šest bratov in štiri sestre. Ko je imela deset let, je šla v Škofjo Loko, kjer je obiskovala meščansko šolo. Ko se je starejša sestra poročila, je morala nazaj domov. Preživljali so se od izkupička od lesa, vseskozi so delali, doma pa so imeli vojaško vzgojo. Na začetku pričevanja se je spomnila začetkov vojne, in sicer da so najprej šli Italijani skozi, nato pa so prišli Nemci. Partizani so se po njenih besedah ustavljali pri njih in so jim dajali tudi hrano.
“Na začetku so bili tovariški, ni bilo toliko politike poleg. Potem je bilo zmeraj slabše. Ko so prišli tisti komisarji z Dolenjske, potem ni bilo več tistega partizanskega tapravga vzdušja. Prej je bila borba proti okupatorju, potem se je začela revolucija. So šli recimo v Železnike zažgat cerkev,” se je pred časom spominjala v pripovedi in dodala, da se sicer vsi partizani niso s tem strinjali. Spominjala se je tudi dražgoške tragedije, v kateri je življenje izgubil njen zaročenec. “Takrat, ko so Dražgoše zažgali, je tri dni pa tri noči žarelo nebo. Cankarjev bataljon je šel gor, po Poljanski dolini so jih precej mobilizirali, jih peljali s sabo v Dražgoše. Tam so partizani prebivalce pustili v nemilosti Nemcev,” je povedala in dodala, da je bilo to grdo od njih. Kot pravi, so nekateri to ravnanje tedaj tudi obsojali.
Če si bil v partiji, si lahko naredil, kar si hotel, če pa ne, si bil črna ovca
Ob zaključku vojne je bila zelo razočarana, tudi zato, ker je tik pred koncem izgubila še drugega fanta. Julija 1945 je odšla v Ljubljano, ker je dobila od znanca, ki je bil šef na socialnem oddelku ljubljanskega okrožja, povabilo na socialno-politični tečaj. Hodila je v šolo in službo. Na socialnem oddelku je bila odgovorna za invalide in okrožno upravo socialnega fonda, kjer se je zbiral denar za primere, ki niso sodili nikamor in so iz njega dobivali podporo. Ker je bil predsednik republiške uprave tako zadovoljen z njenim delom na okrožni upravi, ji je ta, ko je hotela iti v Železnike, da bi tam delala v lesni zadrugi, dejal, da je njeno delo potrebno in jo je napotil v glavno upravo socialnega fonda. Tam je bila pet let in pol, njen šef je bil Jože Kocbek, brat Edvarda Kocbeka. Nato so jo premestili naprej, ker z delom ni bila zadovoljna, je naposled pristala v Prešernovi družbi. “To je bila spet ena taka politična, ustanovljena, da bi uničila Mohorjevo. Tone Fajfar je bil pa glavni predsednik, bivši krščanski socialist.” Tudi z delom tam je bila razočarana. “Če si bil v partiji, si lahko naredil, kar si hotel, če pa ne, si bil črna ovca.”
A mislite, da je nevarno govort resnico?
Frančiška: Še zmeraj. Dokler bomo unga palčka imel…bo še zmerej nevarn…
Ste iz partizanske družine, imeli ste več bratov v partizanih, kako to da se bojite še zdaj govoriti resnico?
Frančiška: Ravno zarad tega, ker jih poznam. pic.twitter.com/ZPPd2vvq4a— Mojca 🇸🇮 🇺🇦 (@MojcaPravica) November 12, 2023
Na vprašanje, ali je bil odnos oblasti do vernih nestrpen, je odgovorila, da je bil nedvomno nestrpen. Spomnila se je, da je bilo potrebno marsikje pojasnjevati, zakaj nisi šel v partijo. Sama je vedno napisala, da zaradi vere. Hotela je iti iz Prešernove družbe, ko je Rdeči križ iskal računovodjo, a so ji rekli, da ne more biti, ker ni organizirana, ker torej ni bila v partiji. Razkrila je, da je na lastna ušesa slišala, ko je prišla v njihovo pisarno ena od organizatork napada na škofa Volka, za katerega so vedeli, da bo šel v Stopiče blagoslavljat orgle. Ta je bila namreč jezna, ker jim napad ni uspel. Na vprašanje, kdo je to organiziral, je povedala, da meni, da je bil vodja Maček Matija, se pravi, da je to organizirala Zveza borcev Slovenije. “Zaradi spodletelega napada so se razburjali: Marija Humar, Marjan Bertoncelj, Janez Vipotnik. Mekinda Franci je bil takrat določen na predsedstvu vlade, da je zasledoval duhovnike po farah in jih gnjavil,” je povedala. Na vprašanje, ali je poznala Mačka, je povedala, da ja in da je bil velik nasprotnik cerkvi. Maček je stanoval nasproti pisarne, kjer je delala, in je večkrat prišel naokrog. Kot je dejala, ima dober spomin na Franja Lubeja, ki je bil predsednik uprave socialnega fonda, in na Jožeta Kocbeka. Slednjega so sploh zelo gnjavili.
Ena sošolka ji je povedala, da tisti, ki ne morejo danes reči, da je Stalin baraba, tisti, ki so ga včeraj slavili, da tiste pošiljajo zdaj na Goli otok. Za poboje v Kočevskem rogu ji je povedal en sošolec iz Železnikov. Ko je bilo uprave konec, je bila premeščena na glavni odbor Zveze borcev Slovenije v upravo Revije Borec. Dobivala je nižjo plačo kot računovodkinja, ki je bila organizirana, čeprav je sama opravljala ogromno računovodskega dela. 7 tisoč naročnikov je bilo tedaj in je bilo treba izterjevati, če niso plačevali. Nato je delala tudi v upravi gledališča.
Ker ni bilo tajnice na Izvršnem odboru Fronte Slovenije, je ta sama dežurala namesto nje. Povedala je, da so se vpričo nje pogovarjali Marko Primožič, Janez Vipotnik in Žiga Kimovec o Franciju Mekindi, ki je bil nastavljen za zasledovanje duhovnikov. 14 dni je bil v Trbovljah pa ni mogel spraviti župnika stran. Ta mu je zato dal eno žensko na stanovanje, da bi moral čez njeno sobo hoditi do svoje. To pa mu ni ustrezalo, zato se je uprl. “Potem so ga naložili in peljali s kamionom. Ga prekucnili v en prepad v Kočevskem,” je povedala in dodala, da je slišala, ko so glede duhovnike vpričo nje rekli: “Ta hudič se je rešil in nas je šel v notranjo upravo zatožit.”
“Ko je Kučan zmagal, to je bila sama svinjarija”
“A mislite, da je nevarno govoriti resnico o teh časih?” je bila vprašana. Ta je odgovorila: “Še zmeraj, dokler bomo tistega palčka imeli, bo še zmeraj nevarno.” Na vprašanje “Kako to, vi ste iz partizanske družine, imeli ste več bratov v partizanih, kako to, da se še danes bojite govoriti resnico?”, je odgovorila, da je ravno zato, ker jih pozna. “Ko so bile te volitve, prvič pa drugič, ko je Kučan zmagal, to je bila sama svinjarija,” se je spominjala. Sosed poštar je po njenih besedah po hišah pobiral listke za Kučana. “Nečak je povedal, da jih je cel šop na občino prinesel in vsakemu rekel, če ne boste volili Kučana, boste ob pokojnino,” je povedala in dodala, da so tudi njeni sestri, ki je hodila k maši, ravno tako rekli, če ne boš volila Kučana, boš ob pokojnino.
A. H.