Organizatorji protesta Rešimo Slovenijo ob izbiri datuma najbrž niso razmišljali o zgodovinski reminiscenci na daljni 10. oktober 1920, to je na čas, ko je na koroškem plebiscitu Slovenija izgubila enega od najlepših delov svojega ozemlja. Prihodnje leto bo ta spomin zaživel še bolj silovito, saj se bomo spominjali sto let tega, za slovenski narod zelo žalostnega časa naše zgodovine. Skoraj stoletje za tem, 10. oktobra 2019, se je zbrala množica ljudi pred Prešernovim spomenikom, ki so s svojo navzočnostjo dali vedeti, da je treba znova rešiti Slovenijo, ki se tokrat brez avstrijskega ali srbskega jarma pogreza v močvirju korupcije, kriminala, klientelizma, privilegijev, krivic. Spoznali so, da je treba rešiti Slovenijo, ki ob desetletjih levičarskih vlad izgublja tudi svojo identiteto.
Danes bi bilo še prezgodaj razmišljati, ali bi lahko bil oktobrski protest kakšna prelomnica v slovenski politični zgodovini, tako kot v sodobni zgodovini štejemo za prelomnico protest proti aretaciji Janše, Tasiča, Borštnerja in Zavrla na Kongresnem trgu 21. junija leta 1988 ali veličastni shod 8. maja 1989, ko je bila na istem kraju pred nekaj desettisočglavo množico prebrana Majniška deklaracija. To so bila prelomna zborovanja na poti do samostojnosti Slovenije. Danes so časi drugačni, imamo svojo državo, ki pa po treh desetletjih ni takšna, kot bi si jo želeli. In kot bi si jo nemara tudi zaslužili. Bolj kot prešerno zadovoljstvo nad tem, da imamo svojo državo, da smo del evropskih in svetovnih povezav, se pogovarjamo o tem, da je država ugrabljena, da deluje globoka država, da nam vladajo strici iz ozadja, enakost pred zakonom in ustavo je zamenjala kategorija prvo- in drugorazrednih. Zdi se, da je krivic na eni ter privilegijev in privilegiranih na drugi strani več kot kadar koli prej. Žal je tudi volje, da bi to odpravili, manj kot kadar koli doslej. Tisti, ki so na oblasti, živijo v udobju obstoječega in tega udobja ne želijo izgubiti. Tako bodo 10. oktobru pred Prešernovim spomenikom morali slediti še mnogi drugi koraki, še večji in še bolj trdi, da bi lahko rešili Slovenijo in da bi ta datum postal v spominu slovenske zgodovine kot neki nov začetek.
10. oktober 1920 pa v našem zgodovinskem spominu ne more biti zapisan na svetli strani. Glede na število Slovencev, ki so takrat živeli na avstrijskem Koroškem, in glede na rezultat plebiscita je povsem jasno, da so Slovenci glasovali za Avstrijo. Res je bila takrat Avstrija republika in druga izbira je bila kraljevina, v coni A so bili srbski vojaki, ki so izvajali nasilje nad domačini in odvračali ljudi od tega, da bi glasovali za Kraljevino SHS, avstrijska propaganda je bila premočna, bile so tudi goljufije pri glasovanju in štetju, če omenimo le nekaj razlogov, da smo izgubili Karantanijo. Le majhna vasica Libeliče je tu posebnost, saj so borbeni domačini dve leti po plebiscitu zaradi svoje trme in narodne zavednosti dosegli, da so jih velesile vrnile matični domovini. Po Koroškem plebiscitu je Slovenija samo še izgubljala, z vsako novo državno tvorbo je je bilo manj.
V zadnjih letih je ob spominih na koroški plebiscit med ljudmi na naši strani Koroške slišati tudi kakšnega, ki na glas pribije, kako je škoda, da tudi naš del Koroške ni del Avstrije. To je seveda posledica politike in odnosa države do te regije. V Avstriji vidijo Korošci urejeno okolje, možnosti za zaposlitve, višje plača, cenejše so gradbene parcele, pri pridobivanju gradbenih dovoljenj ni birokratskih ovir, mlade družine se selijo v Avstrijo, slovenski zdravniki delajo v celovški bolnišnici in drugje. Na robu Pliberka se začne avtocesta, ki nas popelje po vsej Evropi, slovenska Koroška pa životari v prometni izolaciji.
Leva politika Slovenije ne čuti kot svoje države
Tako razmišljanje, kot ga je mogoče slišati na Koroškem, bi moralo biti resno opozorilo slovenskim oblastem, saj se vidi, da nekateri danes Slovenije ne čutijo kot svoje države. Resda Slovenije kot svoje države ne čutijo tudi premnogi drugi, predvsem najrazličnejši prišleki v Slovenijo, ki jim srce bije drugje. Bolj žalostno je, da Slovenije kot svoje države ne čuti leva politika, ki povzroča razkroj te države. Izjava Milana Kučana, kako samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija, sodi v antologijo nacionalnega izdajstva, hkrati pa je skrajno nevarna, saj mu horda partijskih podložnikov slepo sledi.
Toda napajajmo se z duhom Libeličanov, ki se niso pustili, da bi o njihovi usodi odločali drugi! Uprli so se velikim in močnejšim. Z uporom in vztrajnostjo so zmagali.
Miro Petek