Kakšna ironija, kakšen paradoks! V dneh, ko je časnik Finance objavil lestvico stotih najbogatejših Slovencev, je stranka Alenke Bratušek skozi odbor za finance državnega zbora spravila predlog izredne uskladitve pokojnin. Vsem upokojencem enako, in to kar 6,5 evra več. In to čudo od ministrice se je s svojo čudno stranko ob tem na vse pretege hvalilo, kaj vse oni naredijo za upokojence. 6,5 evra naj bi upokojence dvignilo čez prag revščine!? Vendar pozor, da se to res ne bi prehitro zgodilo, bodo teh 6,5 evra delili šele od decembra leta 2020.
Slovenski upokojenci pa so že tako anemični, da niti več ne vidijo in čutijo, kako jih njihov upokojenski pritlikavi politični zabavljač s praznimi obljubami že skoraj dve desetletji vleče za nos, sedaj pa se je na upokojenskem drugem tiru pojavila še Bratuškova. Ob tem pa tudi ni zanemarljivo, da s takšnim načinom usklajevanja rušijo obstoječi pokojninski sistem. Da bi odpravili zaostanek pri pokojninah, ki je nastal v letih levih vlad, ko se pokojnine niso usklajevale, bi se morale pokojnine prihodnje leto dvakrat zvišati, in to za skupno 7,5 odstotka. Namesto tega pa bo vlada vsem upokojencem čez leto dni dala 6,5 evra več. Ponižujoče.
Zato pa lahko upokojenci spremljajo svet bogatih. Lestvice milijonarjev in milijarderjev so v medijskem svetu nekaj običajnega. Gre za medijski spektakel za zabave željno publiko, lestvica spodbuja zavist, rojeva domišljijo, podžiga želje pa tudi zamere. Mimobežni analitiki so te dni ugotavljali, da je na tej zadnji lestvici nekoliko manj tranzicijskih milijonarjev. Pojavljajo pa se takšni, ki so začeli v svoji garaži ali zelo sposobni mladi, Američani jim rečejo “milijon dollars babies”, ki jim je uspelo z inventivnostjo in znanjem.
Skorajda mafijsko prisvajanje podjetij v povezavi s politiko
Tudi sam si pasem radovednost na tej lestvici in na njej iščem posameznike, o katerih sem kot novinar kdaj pisal. Na tej lestvici sedaj ni več Janka Zakeršnika, ki je bil v medijih osumljen, da je bil v ozadju poskusa moje likvidacije pred skoraj dvajsetimi leti, ali njegovega tovariša Jožeta Kozmusa. Oba sodita v tisto kategorijo, ki jim je bogastvo omogočila tranzicija. Tranzicijski bogataši niso sloveli po podjetniških in genialnih idejah, temveč po drznem, večinoma v navezavi s politiko in ob njenem soglasju skorajda mafijskem načinu prisvajanja podjetij in denarja. Zakeršnik se je med milijonarje dvignil kot šofer tovornjaka, Kozmus kot tekstilni tehnik, kljub vsemu temu silnemu bogastvu, do katerega sta tovariša prišla v sumljivih okoliščinah, pa sta si nato postala sovražnika, podjetja so propadala in milijoni evrov so počasi kopneli. Da ne bo pomote, nobeden od njiju ni revež.
Ta skorajda erotična vročica kopičenja denarja in bogastva je vsekakor zanimiva tudi z vidika, kdo pri tem izgublja sapo in katero je novo ime na lestvici. Iz mojega kraja, ki premore dobrih 3.500 duš, sta na lestvici stotih slovenskih bogatinov dva milijonarja, kar pomeni, da imamo v Mežici največ milijonarjev na število prebivalcev v Sloveniji. Bogomir Auprih kot velik delničar družbe TAB in Herman Rigelnik. Rigelnik sodi v tisti del slovenske partijske elite, ki je v tranziciji na mejno legalen način obogatela, v nasprotju z Zakeršnikom ali Kozmusom (oba nagrajenca Gospodarske zbornice Slovenije) pa je seveda Rigelnik (tudi nagrajenec GZS in prejemnik nagrade Avnoja) neprimerno bolj inteligenten in je znal ohranjati, večati, skriti in upravljati z bogastvom, ki ga je v hobotnici okoli Autocommerca oziroma ACH začel pridobivati kmalu po tem, ko je odstopil kot predsednik slovenskega parlamenta. Tako Auprih kot Rigelnik se v medijih redko pojavljata, svojega bogastva ne razkazujeta, tako kot so ga pred desetletjem vulgarno hvalisavo kazali Zakeršnik, Kozmus in krog okrog propadlega Preventa.
V zadnjih letih se je med slovenskimi bogataši spremenilo še nekaj. Če so Zakeršnik, Kozmus in podobni potrebovali poceni delovno silo − v Preventu ženske, ki so šivale za drobiž −, pa mnogi današnji bogataši ne bogatijo več na račun revežev, torej mizerno plačane delovne sile. Za Izo Login in njenega moža ne dela in ni nikoli delalo nekaj tisoč revežev na Koroškem ali drugje po Sloveniji, enako velja za tiste, ki so obogateli s kriptovalutami. Ti ljudje ne potrebujejo revnih, da bi sami bogateli.
Ponižujočih 6,5 evra pa vendarle kaže na revščino, ne toliko na revščino upokojencev kot na revščino slovenskih politikov.
Miro Petek