Slovenija je včeraj praznovala dan samostojnosti in enotnosti. Ta dan, tri desetletja po razglasitvi zgodovinskih referendumskih rezultatov, obhajamo z državo proslavo. To bi po pravilu morali obeležiti z najvišjim kar Slovenija premore. Izčiščenim zgodovinskim spominom, vrhunci kulturne (vsakršne, pravzaprav) ustvarjalnosti in da, tudi z vrhunci politike. Na žalost se je ponovno zataknilo pri slednji. Predsednica Državnega zbora se je namreč odločila ponoviti nespodobni spektakel, ki ga je uprizorila na proslavi ob dnevu državnosti – kljub temu, da je že takrat požela vsesplošno zgražanje domala celotne Slovenije.
Slovenija je po 24. aprilu dobila novo oblast. Ta je svoj politični kapital skovala na ulicah, nato pa ulico prenesla v državne institucije. Tako so tudi v Državni zbor zatavali ljudje vseh vetrov. Številni dolgoletni sopotniki tranzicijske levice, pa tudi domnevni outsiderji. Vsi z polnimi žepi uličnega kapitala, a s popolnoma praznimi žepi kulturnega kapitala. Takšni ljudje ne morejo drugače kot degradirati funkcij, ki so jih zasedli. Degradirajo jo, ker – če sledimo trivialni motivacijski krilatici – sledijo in ostajajo zvesti sami sebi.
Ta bizarna “zvestoba sami sebi”, se je prvič pokazala na proslavi ob dnevu državnosti. Na osrednjo proslavo je bil kot vedno povabljen državni vrh, tudi predsednica državnega zbora. V politiko je zatavala skoraj po nesreči, po tem, ko je s svojimi spletnimi komentarji degradirala sodniško funkcijo, ki ji je bila zaupana. Narod je od nje kljub temu pričakoval visoko dostojanstveno držo, ne vedoč, da je ni sposobna. Ta je osrednjo državno proslavo razumela kot nekakšno uresničitev otroških sanj. Po rdeči preprogi se je sprehodila kot filmska zvezda, Marilyn Monroe, če želite, ki se je odpravila na sprejem k predsedniku.
Nato je sledilo njeno budoarsko slikanje v celjskem fotografskem ateljeju, kjer se je slovenski javnosti predstavila kot nekakšna dama in dvajsetih let prejšnjega stoletja. Verjetno se ni zavedala simbolike tistega časa. Kako zgodovinopisje tiste dni beleži kot eksces, ki so mu sledile grozote dveh svetovnih vojn. Skoraj prepričani smo, da se dekleta, ki so se tako ovekovečile, tega niso vedele. Njihov domet je pač, da so se lahko lepo “napravile” v stilu Velikega Gatsbya in slikale, slike nato objavile na spletu in nato čakale na adoracijo volivcev, ki so jih popeljali do oblasti. Več o tem lahko preberete tukaj: Novo dno? Predsednica državnega zbora kot … plesalka iz Moulin Rouge?
Svoj domet je nato potrdila s famoznim boksarskim posnetkom, s katerim je hotela (skupaj s poslancem in boksarjem Dejanom Zavcem) pomagati otrokom, ki so zboleli za rakom. Njena bizarno poskakovanje in izrazito pomanjkanje razsodne moči je bilo ponovno vsem na očeh. Zgražanje je bilo prihajalo iz vseh kotičkov Slovenije, sama pa se je branila nekako v smislu, da kdor je ne razume, je pač zloben, saj otrokom želi vse najslabše. Več o tem lahko preberete tukaj: [Video] To morate videti! Boksarski posnetek iz DZ je še hujši, kot je bilo pričakovano, vmes pa se še promovira Zavčev zasebni posel
Tako smo prišli do včerajšnje proslave. O njenem nastopu je težko povedati še kaj, kar ni bilo že povedano. Neprimeren, nezavadajoč se odgovornosti, ki ji je bila zaupana in same simbolike njene funkcije. Morda je še najbolj smotrno zapisal nek (verjetno anonimni) spletni komentator Logar Metod, ki meni: “Meni tole ni normalno”.
Meni tole ni normalno 👇 pic.twitter.com/pf7MYtRSvu
— Logar Metod 🇸🇮 (@logarmetod) December 23, 2022
Odsev stanja duha dela naroda
Urška Klakočar Zupančič je odsev dela naroda, ki ji je podelil mandat. Naroda, ki se ne želi povzdigniti, v sebi poiskati najboljšega, kar premore. Naroda, ki svoje povprečje slavi kot vrhunec, svoje ekscese pa kot “novo normalnost”. S tem odvzame zalet vsem, ki skušajo seči po zvezdah in hkrati zabriše meje spodobnega. Predsednici državnega zbora tega nihče od njenih bližnjih ne upa povedati, saj ima v rokah še vedno precej moči.
Toda moč bo nekega izgubila. Kakor so jo ozadja naplavila na politično prizorišče, jo bodo tudi odplaknila. Televizijski žarometi bodo ugasnili. Ostali bodo le še njeni ekscesi in zgodovinski spomin, ki bo opozarjal: to je bila še ena stranpot naše zgodovine.
Gal Kovač