Komunizem je nekaj, kar se govori, kapitalizem je nekaj, kar se dela. Stara resnica, ki velja tako danes, kot je veljala v času bivše (uradno socialistične) Jugoslavije, ko je t. i. vzporedni udbaški mehanizem na skrivaj za zasebne žepe biznisiral z zahodom in celo zahodnim podzemljem, povprečni delavec v bratstvu in enotnosti pa je bil zaslišan s strani komisije za ugotavljanje premoženja že, če si je kupil boljši model mopeda. Spomnimo, v slovenskem javnem prostoru je žezlo glavnega antikapitalističnega aktivista od Mihe Kordiša prevzela ministrica za kulturo Asta Vrečko. Po zagrenjenem Kordišu ministrica predstavlja “komunizem z nasmehom”, ki ga je nekoč propagiral predzadnji predsednik Centralnega komiteja zveze komunistov Milan Kučan – komunizem, ki ni nič manj uperjen proti zasebni lastnini od tistega v Sovjetski zvezi pod Stalinom, a z dobrim piarom. Je pa nerodna stvar, če glavna antikapitalistka na slovenski politični sceni pridiga komunizem, živi pa kapitalizem.
Spomnimo, najverjetnejša naslednja “koordinatorka” skrajno leve stranke Levica je pred kratkim za publikacijo slovenskega našistično kapitalističnega tajkuna dala izjavo, da je stranka Levica “antikapitalistična” stranka – kar je dokaj iskreno, saj se dozdajšnji koordinator Mesec okrog tega pogosto spreneveda.
Vrečkova je zvesta programu strank iz združitvenega kongresa, ko so bili še Združena Levica. Takrat so napovedali postopno ukinitev zasebne lastnine. Kapitalizem pa je vendarle le to, da so produkijska sredstva v zasebni lasti, ne pa v državni (kam to pripelje, smo nazorno videli v Netflixovi seriji Černobil).
Program Levice kot marksistični manifest za telebane
Stranka Levica v svojem osnovnem programu uvaja koncept t. i. “skupnostne lastnine” kot vmesnega člena med kapitalistično privatno lastnino in družbeno lastnino v socializmu. Trdijo, da bo “v ekosocializmu lastnik temeljnih produkcijskih sredstev družba.” Obljubljajo, da bodo podjetja in finančne ustanove (banke, zavarovalnice) ter infrastrukturna omrežja preoblikovali v “demokratične oblike javnega lastništva”, medtem ko bodo “srednja in manjša podjetja v prehodnem obdobju lahko v zasebni lasti. Pozor V PREHODNEM obdobju, kar pomeni, da je dolgoročni cilj popolna odprava zasebne lastnine v podjetništvu. Pravijo, da bodo “spodbujali povečevanje delavskega ali javnega solastništva ter zahtevali dosledno uveljavljanje soupravljanja”. Kaj to pomeni? Zahtevali bodo, da tisti, ki niso lastniki podjetij, s podjetji upravljajo, kar je napad na ključno spodbudo kapitalističnega sistema – zasebno lastnino.
če pridigam komunizem in kritiziram kapitalizem, še ne pomeni, da moram komunizem tudi živeti? #applekonzumerji https://t.co/6kIqBaJKWU
— joIanda (@jolandab88) August 31, 2023
A, videti je, da se tovarišica Vrečko ne ravna po svojih komsomolskih izjavah. V resničnem življenju se prevaža v dizelskim BMW-ju, ki ga je za vlado (po napihnjeni ceni) od podjetja tasta ustanovitelja izvirne stranke, iz katere je nastalo Gibanje Svoboda, kupila Cerarjeva vlada. Prav tako pa je videti, kot da je tudi pri osebnem stilu prevzela kapitalistične vzorce obnašanja. Nikakor se noče zadovoljiti s slogom stare gospodinje kot Jovanka Broz ali Elena Ceauseascu.
Na zadnjem Blejskem strateškem forumu je namreč blestela v obleki, za katero je bilo hitro videti, da ni nastala v kakšnem obratu delovnega ljudstva v Venezueli, Nikaragvi, na Kubi ali Severni Koreji, ampak v eni od italijanskih butičnih delavnic, kjer prodajajo zadnje modne trende za razvajene dame iz Milana, Pariza in New Yorka.
Na koncu je to nazorno pokazal uporabnik tviterja, ki je opozoril na veliko podobnost med oblačili socialistične ministrice za kulturo in butično obleko iz kolekcije Marlene Birger, ki stane 355 ameriških dolarjev. Po današnjem tečaju je to 280 evrov. Morda je obleka le kopija in jo je ministrica kupila na kakšni razprodaji – a to ne spremeni dejstva, da sledi sodobnim smernicam hitre mode (quick fashion) in trendom, kar je lastnost potrošniške družbe, ne pa egalitaristične, ki stremi po tem, da bi vsi mladi nosili isto uniformo z rdečo zvezdo na čepici in rutko okrog ramen, saj bi opulenca različnosti kvarila čut mladine za enakost in solidarnost, starejši pa tipične komunistične črne smokinge z belimi progami, ki so videti kot v obleke predelane zavese.
Očitno je ministrica antikapitalistična bolj pri besedah kot pri dejanjih, kar je tudi zelo običajna lastnost sodobne levičarske mladine, ki z iPhoni v rokah protestira proti krutemu kapitalizmu. Cilj seveda ni komunizem, ampak kapitalizem, kjer bi delo opravljal nekdo drug, ne pa oni. Kot je dejal znani ekonomist Milton Friedman, je država iluzija, da lahko vsi živijo na račun nekoga drugega. Ta fenomen je še posebej prisoten pri politikih, saj je ves svet, ki ga poznajo, svet, kjer nekdo drug plačuje za njihove stroške. V takšni resničnosti pa se zna hitro zgoditi, da ljudje ne razumejo, od kod denar (oz. dodatna vrednost) sploh prihaja.
Tako kot otroci ne vedo resničnosti klavnice, iz katere je prišel slasten zrezek na krožniku. Tako kot uporabnik električnega vozila ne pozna premogovniške resničnosti njegovih naprezanj po ogljični nevtralnosti. Sodoben človek živi kot Gautama Siddharta zaščiten v palači prostotržnega kapitalizma in se ne zaveda, kaj se dogaja tam v kruti resničnosti izven palače. Le čakamo lahko, kdaj bo povprečen slovenski socialist odprl vrata palače in spoznal kruto spoznanje, da brezplačnega kosila ni. Kot narod smo že zabredli v zgodnja trideseta. Čas bi že bil, da odrastemo in se odselimo iz stanovanja “staršev” (zahodnih kapitalistov) in si ustvarimo nekaj svojega.
Mitja Iršič