Nataša Pirc Musar, odvetnica in nekdanja informacijska pooblaščenka, je kot prva napovedala kandidaturo za naslednico Boruta Pahorja. Med podporniki predsedniške kandidature Nataše Pirc Musar sta tudi bivša radikalno leva predsednika države Milan Kučan in Danilo Türk. Poteza je marsikoga presenetila. V Sloveniji se na levi – močno kontrolirani – strani političnega bloka nič ne zgodi po naključju, saj smo podobne poteze v preteklosti že videli.
Ni dvoma, da je Nataša Pirc Musar predstavnica trdega jedra tranzicijske levice. V času pandemije se je aktivno angažirala proti desni vladi.
Problematizirala je pogoje PCT, češ da niso v skladu z ustavo in GDPR, čeprav so sicer podobni bili sprejeti po vsej Evropi in večini sveta in govorila, da želi vlada s preverjanjem PCT ljudi prisiliti, da se cepijo.
Dve leti zavajajočega protivladnega delovanja
Prav tako je na odboru Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE), kjer so razpravljali o medijski svobodi in vladavini prava, agitpropovsko trdila, da je bila “na tiskovnih konferencah v zvezi z epidemijo omejena celo prisotnost novinarjev preko elektronskega dostopa” in da “UKOM celo prepoveduje pogovore z določenimi novinarji v določenih medijih, prav tako pa omejuje medijske nastope vladnih funkcionarjev, vključno z ministri”.
Seveda je šlo za čisto zavajanje, saj vlada nobenemu novinarju nikoli ni omejila dostopa do novinarskih konferenc, so pa te zaradi varnosti potekale prek spleta. Prav tako bivša vlada ministrom nikoli ni omejevala medijskih nastopov, v nasprotju z Robertom Golobom, ki je na novinarski konferenci kot hlapca utišal Matjaža Hana.
Jasno je torej, da je Pirc Musarjeva povsem očitno politično profilirana in je pripravljena v imenu politične agende zavajati tudi na mednarodnem odru. Je pa hkrati res, da je splošna javnost, ki se ne poglablja v politiko, (še) ne doživlja kot take, zato ima potencial ugajati tudi sredini in ljudem, ki se za politiko ne zanimajo.
Nataša Pirc Musar ni intimna izbira globoke države
Za razliko od druge potencialne kandidatke Marte Kos, ki je že razburkala javnost z odkrito rusofilnimi stališči in absurdnimi izjavami, da si Slovenci lahko privoščijo več kot Švicarji. Tudi zato Kosovo ljudje od njenega aktivnega političnega angažmaja v Gibanju Svoboda dojemajo kot predstavnico radikalnejšega dela levice. Nataša Pirc Musar stavi na karto zmernejše kandidatke, vsaj za slovenske razmere, ki so sicer z evropskimi in svetovnimi neprimerljive. Želi se predstaviti kot nekakšen nadomestek Boruta Pahorja in upa, da bi utegnila predstavljati kompromis tudi desni sredini.
Povsem možno je, da bosta predsednika podprla tudi Marto Kos, predstavnico Gibanja Svoboda, ki svoje kandidature uradno še ni najavila. Podpora Kosovi gotovo ne bi škodovala, saj že zdaj v javnosti velja za isti pol kot predzadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov. Na tak način bi se trda levica od dveh kandidatov znebila uradno zmernejše kandidatke, ki velja tudi za malce svojeglavo, kar jo je stalo tudi mesta generalne direktorice RTV Slovenija, saj Pirc Musarjevi naveza Kučan-Türk glasove sredine odnaša, Kosovi pa le konsolidira levo bazo.
Kučan na volitvah leta 2007 podprl Gasparija in Türka
Spomnimo, da se je Kučanov radikalni del levice podobnega manevra poslužil leta 2007, ko je podprl tako zmernega Mitjo Gasparija kot bolj očitno levega Danila Türka. Gaspariju je podpora med njegovimi sredinskimi tehnokratskimi volivci očitno škodila in se ni uspel uvrstiti v drugi krog, Kučan pa je v drugem krogu podprl Türka, ki je nato presenetljivo suvereno premagal Lojzeta Peterleta. Ne bi bilo presenetljivo, če gre tokrat za podobno taktiko, kjer se želijo rešiti ne bolj zmernega, ampak manj poslušnega levega kandidata, ki bi utegnil biti favorit.
Če bi s podporo sabotirali kandidaturo in Pirc Musarjeva tako kot Gaspari ne bi prišla v drugi krog, bi nato Kosova z lahkoto opravila s protikandidatom (najbrž z žlahtno Ljudmilo Novak), saj je slovensko volilno telo še vedno večinsko nagnjeno v levo.
Andrej Žitnik