Milan Brglez v stranki SD napredoval v predsednika konference, Brščič njegov vzpon pojasnjuje: “Z njim ne dobijo ničesar. Ne karizme, ne priljudnosti, niti priljubljenosti”

Datum:

Na Konferenci Socialnih demokratov so izvolili novo vodstvo, pri čemer je predsednik postal kar skrajni levičar Milan Brglez, ki se je poslanski skupini SD pridružil šele potem, ko so ga vrgli iz SMC. Kot vse kaže, globoka država s tem Brglezu pripravlja mesto predsednika stranke, glede na njegova skrajna stališča pa se morda celo obeta združitev SD in Levice? Za mnenje o radikalizaciji SD smo prosili tudi političnega analitika, ekonomista mag. Bernarda Brščiča.

Na ustanovni Konferenci stranke Socialni demokrati, ki je znana kot politično krilo globoke države, so izvolili novo vodstvo. Podpredsednica Konference SD je postala Anja Kopač Mrak, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter zdajšnja državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca, predsednik pa je postal še do nedavni član SMC Milan Brglez. Ob svoji izvolitvi na to funkcijo je dejal: “Ljudje so ključ, h kateremu se mora vrniti socialna demokracija.” Da mu demokracija ni preveč blizu, je bilo sicer jasno že kmalu po njegovem prvem vstopu v parlament, ko je še kot poslanec prejšnje stranke za Mladino povedal sledeče: “Ideja revolucije, kot jo zagovarjajo v Združeni levici, nam je lahko simpatična, a v trenutni svetovni gospodarski konstelaciji ni realna.” Politični analitik, ekonomist mag. Bernard Brščič je tako komentiral Brglezova politična stališča: “Možakar je ekstremni levičar, tako da se mi dozdeva, da je celo SD premalo radikalna za njega, verjetno bi bolj sodil v stranko Levica.”

Glavna kvalifikacija Brgleza je njegova radikalnost!
Med dvema kongresoma SD je Konferenca najvišji organ te stranke, zato imenovanje novega poslanca SD na tako visoko funkcijo vsekakor vzbuja veliko pozornosti. Brglez pa po vsej verjetnosti ne upravičuje zaupanja, ne zaradi zvestobe stranki ne zaradi svojih profesionalnih kompetenc. Kot smo že poročali, nikakor ne gre za “spoštovanega politologa”, kakor ga že nekaj časa skušajo prikazati režimski mediji. V resnici je prav nasprotno, od diplome do doktorata je Brglez porabil kar 14 let, njegova akademska kariera pa se je zataknila pri nazivu docent oz. “assistant professor”. Ko mu je že grozilo, da ga bodo na Fakulteti za družbene vede odpustili, je hitro skočil v politiko, kjer se je v želji po čim višjih položajih ter temu primernih zaslužkih včlanil v Stranko modernega centra Mira Cerarja.

Kmalu je postalo jasno, da so Brglezova stališča vse prej kot sredinska, še več, gre za pravega levičarskega skrajneža. Stranki SMC je namreč nagajal pri vprašanju migrantov, forsiral je priznanje Palestine, dokončno pa je stranki prekipelo, ko je Cerarju za hrbtom po letošnjih državnozborskih volitvah želel speljati mesto predsednika državnega zbora in ga je izvršni odbor iz stranke izključil. Med poslanci SMC je tako izstopal po svojih radikalno levih stališčih, s čimer pa si je pridobil popularnost tako pri Socialnih demokratih kot pri ekstremni Levici. Potem ko so ga vrgli iz SMC, tako za Brgleza izbira stranke ni bila nobena dilema. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo pridružil poslancem SD, v Levici namreč kljub večji skladnosti v stališčih ne bi bil deležen možnosti dostopa do visokih funkcij, prav tako pa bi moral zajeten delež svoje poslanske plače vračati stranki. V SD, kjer je bil že takoj po izključitvi deležen izrazov podpore, so ga toplo sprejeli, pravkar pa njegovo radikalnost nagradili tudi s to funkcijo.

Kot vse kaže, pa Brglez na ta način globoki državi ne bo veliko pomagal, kot pojasnjuje mag. Brščič: “Z njim ne dobijo ničesar. Ne karizme, ne priljudnosti, niti priljubljenosti. Ne bo jim prinesel niti prav veliko političnega kapitala, zaradi njega si stranka ne obeta pretiranega preboja, lahko pa bi na polu skrajne levice, kjer je že Levica, odtegnil nekaj skrajne, izrojene levice v malho SD. O Brglezu bomo v prihodnosti malo slišali, saj si je kapital zgradil bolj na podlagi funkcije kot pa na podlagi političnega kapitala ali pa intelektualne pronicljivosti.”

Brglez je znan po svoji ljubezni do tobačnega dima.

V Levici bi z Brglezom nastalo rivalstvo, prav tako pa ni politični podjetnik, ki bi ustanovil svojo stranko
Brščič je komentiral tudi članstvo Brgleza v SMC: “Tukaj se lahko vprašamo po zdravju g. Cerarja, da je s takimi ekstremnimi levičarji snoval stranko, ki naj bi bila liberalna, članica ALDE. Vidi se, da je šlo za psevdoliberalno stranko, projekt samo za ene volitve. Zdaj, ko je kapital Cerarja amortiziran in je prebojna moč stranke iztrošena, so se razleteli.” Za to, da se Brglez ni priključil Levici ali pa ustanovil svoje stranke, je Brščič ponudil še nekaj razlogov: “Brglez ni bil združljiv z Luko Mescem, šlo bi za pretirano rivalstvo. Pri SD so našli kar nekaj skupnih točk, čeprav funkcija predsednika Konference ni preveč pomembna. Očitno tudi ni politični podjetnik, ki bi se preizkusil z ustanovitvijo svoje stranke, lažje se mu je bilo vklopiti v neko obstoječe institucionalizirano okolje.”

Bernard Brščič (Foto: STA)

Bo globoka levica zavladala in prevzela glasove skrajne Levice s prevzemom njihovih idej?
Da se globoka država vse bolj radikalizira, je postalo kristalno jasno z govorom Milana Kučana svoji paravojski na Ilovi Gori, v katerem je besno napadal zvezo Nato ter ob tem napovedal vojno svobodi govora. Brglez je s svojimi ambicijami po vplivu ter najvišjih položajih v državi in s svojim brezkompromisnim zagovarjanjem skrajno levičarskih, marksističnih in kulturmarksističnih stališč tako most med globoko levico, ki jo predstavlja SD, ter skrajno Levico Luke Mesca. Je to nova strategija Milana Kučana, ki iz ozadja več kot očitno vleče vse niti, za pridobitev absolutne oblasti? Brščič se s tem strinja in pravi, da globoko državo Levica nekoliko moti, “saj je ravno uspešnost Mesca ključna, da Židan danes ni predsednik vlade. Ravno ti glasovi, ki so šli k Levici, so preprečili, da bi bila SD relativna zmagovalka volitev”.

Milan Brglez v družbi “članic partije” ob soglasni izvolitvi na funkcijo predsednika Konference SD (Foto: Facebook)

Bo radikalizaciji SD sledil venezuelski scenarij: izstop iz EU, zveze Nato, državljanska vojna?!
V primeru nadaljnje radikalizacije SD ter njene dominance na slovenskem političnem prizorišču je scenarij jasen. V najkrajšem možnem času bi se zgodil izstop iz zveze Nato, kmalu bi verjetno sledil izstop iz Evropske unije, represija nad državljani pa bi se stopnjevala do te mere, da bi dejansko utegnila izbruhniti državljanska vojna – vodja globoke države Kučan namreč že zdaj javno grozi demokratični ustavni ureditvi, paravojsko, kot kaže pa že ima pripravljeno!

Zaskrbljenost zaradi Kučanovih groženj je izrazil tudi Brščič: “Možakar je s hudimi totalitarnimi idejami izredno nevaren. Bil je šef politične policije in je zatiral opozicijo z vsemi možnimi sredstvi. Z veliko neformalno močjo, ki jo ima še vedno, grozi z omejevanjem svobode govora.” Ob tem je še opozoril na pomen svobode govora v luči Kučanovih groženj: “Nismo se osamosvojili in spremenili sistema, da bomo leta 2018 uživali manj pravic, kot smo jih leta 1989. Dejansko napoveduje zdrs – ne v 80., pač pa v svinčena 70. leta, ko bo politična policija določala, kaj se sme govoriti in česa ne!”

Milan Kučan, obkrožen s totalitarnimi simboli (Foto: Združenje borcev za vrednote NOB Grosuplje)

J. Ž.

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...