“Eden tam zunaj je, ki je sposoben vojno končati v trenutku. Ime mu je Vladimir in lahko svojim fašistom jutri ukaže, da odfu**** iz Ukrajine. Vojne bi bilo konec tisto sekundo. Vem, da se Bošta o samodržcih in njihovi odgovornosti ne pogovarja preveč rad,” je enega zadnjih prispevkov v Delu komentiral Mitja Iršič.
Časnik Delo je še eno tranzicijsko trobilo (pod okriljem Kučanovega Stojana Petriča; tukaj in tukaj), ki pleše na kremeljsko vižo. Takšen pogled je za Kučanov klan sicer markanten, o čemer smo že večkrat poročali (tukaj). Tudi pri bivšem partijskem šefu Milanu Kučanu ni nič drugače (tukaj, tukaj in tukaj). Kučan je nenazadnje velik oboževalec ruskega diktatorja (tukaj). Ni presenetljivo, da se prokremeljske retorike poslužuje tudi omenjeni časnik. Novinar Boštjan Videmšek tokrat “jamra”, da je v Ukrajini vse po starem, brez možnosti za pogajanja, skratka ni upanja. Predvsem ni nikogar, ki bi bil sposoben in željan ustaviti vojno. Kot še ugotavlja, Vladimir Putin tega ni sposoben, saj je z brezpilotniki pred dnevi napadel ukrajinsko infrastrukturo v pristaniščih ob Donavi. Avtor prispevka izpostavlja Turčijo kot nekoga, ki si že od začetka vojne (očitno ne najbolj neuspešno) prizadeva za vlogo posrednika med sprtima stranema … In kje je tu ostra kritika Putina? Kje je jasna izpostavitev dejstva, da je končanje vojne v prvi vrsti v rokah enega človeka v Moskvi?!
Torej je sedaj pobuda na strani Ukrajine in njenih zaveznikov?! Upanje, da bi se Putin ustavil na zasedenem ozemlju, je prazno. To je dokazal 24. februarja 2022, ko je nadaljeval osvajalski pohod, ki ga je začel že leta 2014. Rusija je država, ki razume le jezik moči, zato mora biti poražena oziroma doživeti hude poraze ter izgube zasedenega ozemlja. Dokazala je, da Budimpeštanski memorandum iz leta 1994, ki je Ukrajini v zameno za odpoved jedrskemu orožju zagotavljal ozemeljsko nedotakljivost, zanjo nima nikakršne veljave. Če se na območju Ukrajine vzpostavi začasni mir, ga bo Rusija izkoristila za oboroževanje (tudi ob pomoči tretjih držav) in za nov, okrepljen napad čez nekaj let. In če bi bila uspešna, se ne bi zaustavila v Ukrajini. Ves čas se pozablja, da je ruski/Putinov geopolitični cilj obnova sovjetskega imperija, ne pa “osvoboditev” “ruskojezičnih ravnic” na vzhodu okupirane države. To smer je nakazal sam Putin (tukaj)!
Zahodnjaki so od vojne utrujeni, to pa izkorišča Kremelj …
Cilj je cela Ukrajina, cela Belorusija, cela Moldavija itd. In če bi Nato in EU pokazala šibkost, tudi baltske države! Edina druga možnost bi bila nastanitev tuje (morda Natove?) vojske na razmejitveni črti ter jeklene varnostne garancije tretjih držav, na kar pa morajo pristati vse vpletene strani, tudi Rusija. A Moskvi bi s tem dali soglasje za prilastitev tujega ozemlja. To pa dejansko pomeni pristanek na rušenje svetovnega reda, kakršen je bil “v krvi in potu” vzpostavljen po 2. svetovni vojni! Želja za ustavitev vojne zagotovo obstaja, vendar pa ne pod kakršnimi koli pogoji, zlasti če bi to dolgoročno ogrozilo mir v regiji in svetu. Zahodnjaki so od vojne utrujeni. Govora je zlasti o tistih državah, ki Ukrajini najbolj pomagajo. Napredovanje protiofenzive je počasno … In v takšnih trenutkih se pojavijo razočaranje, apatija itd.
Proruski troli in novinarji na RTV Slovenija
Sovražnik pa nikoli ne spi, pravi pregovor. Vojna se bije tudi prek medijev in na spletu, s pomočjo trolov ter lažnih novic. Cilj Kremlja je razočarane in apatične pridobiti za svojo stvar, jih prepričati, da tako ali tako nima smisla, saj je vojna tam nekje daleč … Toda, pozor! Usoda Ukrajine je usoda Evrope, je usoda Zahoda, je usoda sveta. Gre za vprašanje, v kakšnem svetu želimo živeti čez deset, dvajset, trideset in petdeset let. In v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci, zanamci. Podoben geostrateški pomen bi imela morebitna kitajska invazija (oziroma dokončna vojaška obkolitev) na Tajvan.
Spomnimo: o tem, da je proruska propaganda močno prisotna zlasti na javni RTV Slovenija, smo že poročali. Posebej gre izpostaviti ruske trole, angažirane pod novicami na portalu MMC (tukaj). Med bolj glasnimi proruskimi novinarji pa sta Boris Vasev in Kaja Sajovic (tukaj, tukaj in tukaj).
Domen Mezeg