To so Cerarjevi novi obrazi z Bližnjega vzhoda

Veliko slovenskih volivcev je na zadnjih volitvah glasovalo za slovensko levico, ker jim je ta obljubljala nove obraze. Verjetno si niso predstavljali, da bodo ti novi obrazi prišli z Bližnjega vzhoda.

Slovenijo je namreč, tako kot vse države na tako imenovani balkanski poti, lani jeseni zajel migrantski val, ki je pljusknil z Bližnjega vzhoda proti severu stare celine. Velika večina migrantov je seveda odšla naprej, v države z radodarno azilno politiko, kot sta (bili) Nemčija ali Švedska.

Obtičali v Sloveniji
V Sloveniji so od tega vala ostali le tisti, ki se zaradi vse strožjega mejnega nadzora niso mogli prebiti naprej in so preprosto obtičali tukaj ali pa jih je Avstrija zavrnila na meji zaradi različnih razlogov (bolezen, potencialna nevarnost ….).

Danes pa je v Slovenijo prišlo tudi prvih 30 migrantov z Bližnjega vzhoda (Sirija in Irak) v okviru spornega sistema prerazdeljavanja migrantov med članicami EU. V Slovenijo ti sirski in iraški migranti (upoštevati moramo, da so to le domneve, da prihajajo iz teh držav, saj ni sistema, ki bi preverjal verodostojnosti trditev o izvoru migrantov) prihajajo iz Grčije.

Torej iz države, kjer je lani januarja zavladala skrajno leva stranka Siriza, ki je prezadolženo državo pahnila še v večjo krizo – krizo, ki jo EU oziroma evroobmočje rešuje tudi z denarjem Slovenije oziroma denarjem slovenskih davkoplačevalcev.

Seveda sistem kvot in prerazdeljevanja nezakonitih migrantov, ki ozemlje EU najprej dosežejo v Grčiji ali Italiji, nima enotne podpore. Zagovarjajo ga zlasti države južnega „mehkega trebuha“ EU (Grčija in Italija), ki niso sposobne ali nočejo nadzorovati svojih mej ter države z (nekdaj) radodarno azilno politiko, kot sta Švedska ali Nemčija, ki nosita največjo krivdo za migrantsko krizo.

Nemčija in Švedska v težavah zaradi lastnih napak 
Potem ko sta sami zaradi lastne nespametne azilne politike, ki je privabila množico migrantov v Evropo, omagali, zdaj Nemčija in Švedska skušata druge države prisiliti, da rešujejo njeni težavi. Zagovorniki prerazdeljevanja migrantov temu rečejo solidarnost, a to v resnici nima nobene zveze s solidarnostjo. Tako kot niso imele nobene zveze s solidarnostjo zahteve Grčije, da vse države evroobmočja, tudi tiste z nižjo življenjsko ravnijo od nje, plačujejo drage predvolilne obljube levičarske Sirize.

Ta lažna solidarnosti je v bistvu reševanje napak nemške kanclerke Angele Merkel – ta je podobna najstnici iz petega nadstropja v stolpnici, ki bi po Facebooku povabila vse na zabavo, ko pa bi videla, da je gostov preveč, pa bi jih rada vsilila v stolpnici vsem, ki z njenim nespametnim povabilom niso imeli nič.

Diktatu Merklove so se odločno zoperstavile zlasti države višegrajske četverice z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom na čelu. Slovenija se ni upirala. Pod premierjem Mirom Cerarjem in predsednikom države Borutom Pahorjem voljno sledi lažni solidarnosti.

Migranti, ki prihajajo v Slovenijo, bodo pri nas začeli s postopkom pridobivanja azila oziroma mednarodne zaščite, čeprav ne gre za kakšne aktiviste za človekove pravice ali demokracijo, ampak le ekonomske migrante. Če so med migranti, ki v Evropo prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike, kakšni politični aktivisti, so to v prvi vrsti islamistični aktivisti, torej zagovorniki odprave svobodne družbe in demokracije.

Azilna zakonodaja se vse bolj zlorablja
Nasploh je azilna zakonodaja oziroma samo načelo azila – nudenja zavetja politično preganjanim – v zadnjih letih postalo leglo zlorab. Nekdaj je bila azilna zakonodaja zahodnih, demokratičnih držav zelo pozitivna. Slovenskemu borcu za svobodo in demokracijo Jožetu Pučniku je na primer omogočila, da je po letih preganjanj, zatiranja in zaporov našel varno zavetje v Zahodni Nemčiji.

V Slovenijo in Evropo pa zdaj ne prihajajo nikakršni iraški, sirski ali afganistanski Pučniki, ampak v veliki večini le – kot je omenjeno zgoraj – ekonomski migranti ali islamisti. Edini, ki ustrezajo prvotnemu načelu azila, so le preganjeni kristjani z Bližnjega vzhoda.

Ekonomski migranti, ki niso visoko usposobljeni, da bi lahko s tako imenovano modro karto legalno prišli v EU in dobili službo, tako azilno zakonodajo le zlorabljajo za vstop v obljubljene dežele. To je izvrstno opisala v Franciji živeča indijska pisateljica Shumona Sinha v knjigi „Udari reveže“ (Assommons les Pauvres) iz leta 2011. Opisuje zvijače prosilcev za azil v Franciji, ki skušajo z izmišljenimi zgodbami prepričati komisije, ki odločajo o prošnjah za azil, da jih v njihovih domovinah preganjajo.

V Franciji jim to ne uspeva v celoti, saj so v tej državi lani po podatkih Eurostata azil priznali le 26 odstotkom prosilcem (to so podatki za postopke na prvi stopnji). Milejšo politiko imajo v Nemčiji, kjer je azil dobilo 56 odstotkov prosilcev, in na Švedskem, kjer je azil dobilo 69 odstotkov prosilcev.

Vzporedne družbe, ki se integrirajo le v socialni sistem
Najmilejšo politiko je imela sicer lani Danska, ki je azil odobrila 81 odstotkom prosilcem, najstrožjo pa Latvija, ki je azil odobrila samo 13 odstotkom prosilcem. Za primerjavo: lani so v Sloveniji na prvi stopnji azil priznali 34 odstotkom prosilcem oziroma 130 ljudem. Na drugi stopnji je azil dobilo še pet prosilcev.

Ekonomski migranti iz muslimanskih držav, ki prihajajo v Evropo in s tem tudi v Slovenijo, prav tako nimajo nobene želje po integraciji v evropske družbe, njihova želja je le, da bi se „integrirali“ v evropske socialne sisteme (ne pozabimo: Evropa, ki ima le sedem odstotkov svetovnega prebivalstva, izplačuje kar 50 odstotkov vseh socialnih izdatkov na svetu).

Migranti, ki so med drugim v zadnjem času zakrivili velik porast spolnih napadov in drugega nasilja, bodo tako le še okrepili že zdaj obstoječe vzporedne družbe muslimanskih priseljencev v evropskih mestih, vzporedne družbe, ki odklanjajo integracijo in se vse bolj občutno islamsko radikalizirajo. Dokaz tega so zadnji teroristični napadi v Bruslju ali Parizu ter številni prostovoljci, ki se borijo v Siriji in Iraku v imenu džihada.

Aleš Žužek